Nekaj besed o nas in o Bledu:
Veldes B&B je popolnoma nov penzion v vasi Rečica 10 minut hoje od blejskega gradu. Veldes je sprehod skozi preteklost, posvečen Arnoldu Rikliju, začetniku modernega turizma na Bledu.
Kdo je bil Arnold Rikli?
Arnold Rikli, švicarski naravni zdravilec, je ustanovitelj atmosferičnega zdravilišča na Bledu in pionir blejskega zdraviliškega turizma.
1854 je na Bledu zaradi prijetnega podnebja ustanovil svoje sončno in zračno zdravilišče in se 1855 z družino tja preselil. Metodično je uporabljal svetlobne zračne kopeli, sončenje in bivanje v zračnih kolibah (»atmosferično zdravljenje«) pod stalnim zdravniškim nadzorstvom in z zelo znanim geslom »Wasser tut’s freilich, — alles doch nicht; — höher die Luft steht, — am höchsten das Licht.« »Voda je seveda koristna, še bolj zrak in največ svetloba«.
Njegova terapija je temeljila na vegetarijanski prehrani, sončnih, zračnih in vodnih kopelih ter je trajala mesec dni. V zdravilišče je uvedel stroga pravila, tako glede obleke, kot tudi hrane in predpisane dejavnosti. Kajenje kot pitje alkoholnih pijač je bilo prepovedano. Sestavni del zdravljenja so bili tudi sprehodi. Bolniki so zjutraj šli na sprehod, po navadi med peto in šesto uro. Zajtrk so imeli kar nekje v naravi. Nato so počivali ali pa se kopali v jezeru ali v zdravilišču ter se sončili. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 °C in 15,6 °C. Rikli je priporočal izmenično uporabe hladne in parne kopeli, saj je bil mnenja, da se je s tem organizem utrjeval.
Zakaj Veldes?
Geografsko gledano leži Slovenija v Evropi na stičišču Jadranskega morja kot dela Sredozemlja na zaključku loka Alp, Dinarskega gorstva in ravnin Panonije. To stičišče je kopenski vhod v Italijo in tu se je končala starodavna jantarna pot med Baltikom in Sredozemljem. Ime Bled se danes nanaša na eno najmlajših slovenskih mest v severozahodnem, alpskem delu Slovenije. Pred tem je pomenilo celotno mikroregijo na sotočju Save Bohinjke na jugu, Save Dolinke na vzhodu ter visokogorskih planot Pokljuke in Mežaklje na zahodu in severu.
V srednjeveških virih se ime Bled omenja le v nemški obliki Veldes. Posestvo med Savo Dolinko in Savo Bohinjko je bilo vse do sredine 19. stoletja (1858) z nekaj vmesnimi prekinitvami v lasti Briksenških škofov. Vmes je bil za kratek čas v državni lasti, v času Ilirskih provinc je pripadal Napoleonovemu cesarstvu, nekaj časa pa avstrijskemu. Po odpravi fevdalizma je lastništvo prehajalo iz rok v roke, v začetku 20. stoletja je bil Blejski kot del Dravske banovine. Zradi znanih oseb, ki so ga obiskovale (Arnold Rikli, dinastija Karađorđević, Tito, itd.), se je Bled začel razvijati v prestižno turistično destinacijo.
Blejske pletne
Pletna je 7–8 metrov dolg in okoli 2 metra širok lesen čoln z ravnim dnom, ki se na premcu konično zaključi, na krmi pa je razširjeno z značilnim pragom, ki potnikom omogoča vstopanje. Krmar (pletnar) ga stoje poganja z vesli (nemško Stehrudder technik). Plovilo je turistična zanimivost na Blejskem jezeru. Njegov razvoj in zgodovina segata od 12. stoletja naprej, ko so za prevoz gradbenega materiala na otok za izgradnjo otoških cerkva in drugih zgradb izdelali v proštijski delavnici v blejskem zaselku Zazeru prve, grobo stesane tovorne čolne ledenice. Za prevoz romarjev so ledenicam dodali klopi in mizo – táka ladja se v dokumentih do konca 20. stoletja imenuje plitvica. Ob odpravi fevdalizma za časa Marije Terezije so blejski čolnarji dobili t.i. servatutne pravice. Le-te so določale katera izmed družin na Mlinem ima pravico do prevoza potnikov na otok. Od tega časa dalje se pletnarstvo prenaša iz roda v rod.